Albanese za N1: Biti moramo partizani tega časa

V dveh dneh, kolikor se je posebna poročevalka Združenih narodov za stanje človekovih pravic na okupiranih palestinskih ozemljih mudila v Sloveniji, se je zdelo, da se želijo vsi srečati z njo. Štirje javni dogodki, ki jih je organizirala civilna družba, so bili polni. Z njo so se želeli srečati politika in novinarji skoraj vseh medijev. Dogodek v Ljubljani z naslovom "Odgovornost upreti se", ki sta ga organizirala Festival Grounded in Amnesty International Slovenije, so zaradi velikega zanimanja morali prestaviti v večjo dvorano, Slovensko filharmonijo, in tudi ta je bila zasedena do zadnjega kotička. Vrsta pred začetkom dogodka se je vila čez ves Kongresni trg. Med obiskovalci je bilo zelo veliko mladih.

Francesca Albanese, zoper katero je ameriška vlada prav v času dogodka v filharmoniji napovedala sankcije, je jasna: genocid nad Palestinci ni samo politična, ideološka in ekspanzionistična težnja Izraela, ampak je tudi dober biznis. V svojem poročilu je izpostavila nekatere največje svetovne korporacije, ki genocid poganjajo, ga omogočajo, legitimirajo in normalizirajo. "Poročilo je pokazalo podivjan sistem, ki mu je bolj mar za interese kapitala kot za človeka," je poudarila v svojem govoru v sredo. In dodala: "Palestina je test. Mi bomo naslednji."

Zato poziva k uporu. Fragmentacija družbe je naredila ta sistem tako močan, da se zdi nepremagljiv. A ni, opozarja. To je trenutek prebujenja, pravi. Ne smemo se prepustiti občutku nemoči in obupa, ampak moramo ukrepati. Kot je poudarila Palestinka Wafaa Alburai, ki živi v Sloveniji in ki si je z Albanese delila oder v filharmoniji, nimamo tega privilegija, da bi se v tej situaciji lahko počutili nemočne in zato ne ukrepali.

V luči svojega zadnjega poročila je Albanese opozorila, da je Gaza prizorišče zločina, na njem pa so prstni odtisi nas vseh. Ekonomija genocida je namreč tako obsežna in vključuje toliko akterjev – podatke je zbrala o tisoč akterjih, podrobno jih je analizirala 48 – da kot potrošniki skoraj zagotovo sodelujemo v njej. Zato poziva k bojkotu podjetij, ki so omadeževana s krvjo nedolžnih. Ljudje se bodo čemu morali odreči in sprejeti kakšno žrtev, priznava, a enako je bilo v vsakem ključnem zgodovinskem trenutku.

Nad pozitivnim odnosom slovenske politike do njenega dela se je zdela skorajda presenečena. Kot je povedala, ni navajena, da jo sprejmejo najvišji državni predstavniki. Ob zaključku obiska je pohvalila prizadevanja Slovenije glede genocida v Palestini in izrazila prepričanje, da je Slovenija ena najbolj načelnih držav v Evropi. Dodala je sicer: "Glede na to, kako nizko je postavljena letvica, za to ni potreben velik napor."

Vlado je pozvala, naj poišče možnosti, da iz Gaze evakuira družinske člane Palestincev, ki so že v Sloveniji – k čemur nevladne organizacije pozivajo že več kot leto dni. Pozvala pa je tudi, naj naša država pošlje svojo mornarico, da prebije humanitarno blokado in stradajočemu prebivalstvu dostavi nujno potrebno hrano, zdravila in ostalo, kar tako obupno potrebuje.

V času njenega obiska je evropski poslanec Matjaž Nemec sprožil postopek zbiranja podpore za kandidaturo Albanese za Nobelovo nagrado za mir za leto 2026. Albanese se je na to odzvala, rekoč, da si ne zasluži Nobelove nagrade, saj da zgolj počne to, kar bi morali početi vsi.

Ko smo v četrtek v eni od ljubljanskih kavarn zaključevali intervju, sta k Francesci Albanese pristopili mladi dekleti in jo prosili, da se skupaj fotografirajo. Kljub temu da se ji je že zelo mudilo na naslednji sestanek, je z nasmehom privolila. Med fotografiranjem je dejala: "To je to, o čemer govorim. Skupnost obstaja!"

"To bo trenutek spoznanja, kdo so moji prijatelji in zavezniki"

Včeraj (pogovarjali smo se v četrtek, op. a.) ste v Slovenski filharmoniji predstavljali svoje zadnje poročilo. Dvorana je bila napolnjena do zadnjega kotička. Občinstvo vas je pozdravilo s stoječimi ovacijami, že ko se v družbi Palestinke Wafe Alburai in Kristine Božič iz Amnesty International Slovenije stopili na oder. Prostor se je zdel napolnjen z odločnostjo in upanjem. Govorili ste o tem, da je sprememba mogoča in da obstaja na vsakem koraku, v vsakem od nas. Potem pa je odjeknila novica, da so ZDA uvedle sankcije zoper vas. To je bil srhljiv opomnik, kaj pravzaprav je sistem, ki ga opisujete v poročilu: prepletena mreža najmočnejših ljudi, korporacij in držav, ki so pripravljeni uporabiti vsa razpoložljiva sredstva, da obranijo svoje partikularne interese. Pripravljeni so celo zlorabiti državne mehanizme. V sredo ste se na uvedbo sankcij že odzvali, rekoč, da nimate odgovora, saj da ste zelo zaposleni s tem, da poskušate ustaviti genocid. A vendarle: kako bodo te sankcije vplivale na vaše delo posebne poročevalke?

Seveda bodo imele učinek zastraševanja na ljudi okrog mene. Že prej sem opazila, da so se nekateri prestrašili, češ kaj se mi bo zgodilo. Takšnih ljudi ne potrebujem. Zmorem stati sama.

A kot prvo, nisem sama. Moja družina – moji sorojenci, moji otroci, moj mož – so vložili že tako veliko v to. Prav tako moja družina prijateljev. Zdaj odhajam v Srebrenico, kamor prihajajo ljudje iz Evrope, Tunizije, Srbije, da bi se srečali z mano in stali skupaj z mano. V tem izjemno bolečem opomniku, kaj lahko ostane od človeštva.

To bo trenutek spoznanja, kdo so moji prijatelji in zavezniki. Rečeno mi je bilo, da so bile sankcije uvedene zaradi moje podpore Mednarodnemu kazenskemu sodišču (ICC). Torej ne bi smela govoriti o tem sodišču. A pol ure pozneje sem (na družbenem omrežju X, op. a.) objavila, da podpiram ICC.

Ali imate dovolj podpore pri Združenih narodih? (Albanese je zunanja neodvisna strokovnjakinja, ki jo je imenoval Svet za človekove pravice pri Združenih narodih, a kot rečeno, deluje neodvisno, op. a.)

Ne računam preveč na Združene narode. Vsaka podpora je sicer dobrodošla. Zelo pa računam na Svet za človekove pravice.

Organizacija združenih narodov je pod pritiskom. Generalni sekretar prejema pritožbe zoper mene vsak drugi teden, mesec ali celo dan. Ne predstavljam si, da se ta človek lahko toliko ukvarja z mano. Verjetno sem eden od razlogov za njegove glavobole. Nikoli nisem dobila besede podpore od tam. In to je čisto v redu, spoštujem to. Zato pa pravim, da ne pričakujem veliko.

Pričakovala bi, da bo urad visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice kaj rekel. Če bo, prav, če ne, tudi. Pričakujem pa, da me bo Svet za človekove pravice, ki mi je podelil mandat in ki mu služim nesebično, predano in z vso integriteto, v tem trenutku podprl. To pa pričakujem. Nič manj od tega.

Strah me je bilo v času priprave poročila. Zdaj je zunaj, hodi z lastnimi nogami

Kar je zmotilo ameriško administracijo, je bilo vaše zadnje poročilo Od ekonomije okupacije do ekonomije genocida, ki je bilo objavljeno pred dnevi. Poročilo analizira sistem korporativnih interesov, ki poganjajo ali omogočajo apartheid in genocid v Palestini. Kot ste opozorili, je to dobičkonosen posel za marsikoga. In tukaj ne govorimo samo o vojaškem sektorju, ampak tudi o tehnoloških podjetjih, podjetjih s področja mehanizacije in prometa, trgovine, logistike, nepremičnin, turizma, o bankah in zavarovalnicah, investicijskih in pokojninskih skladih in celo o univerzah. Med podjetji, ki ste jih izpostavili kot problematične, so Caterpillar, IBM, Microsoft, Google, Airbnb, Booking in številni drugi. Ob tem ste opozorili, da ne gre za seznam podjetij, ampak za sistem. Kaj to pomeni?

Izrael ima agendo naseljenskega kolonializma: Palestincem vzeti zemljo, ki jim je še ostala, a brez Palestincev. O tem govorijo vsak drugi dan; to ni moj izum. Za to uporabljajo sistem. Okupacija je postala orodje kolonizacije: vzeti zemljo in druge resurse, tako da prisilno izženejo Palestince in tja naselijo druge. Zasebni sektor je globoko vpet v ta proces. Orožarska podjetja proizvedejo orožje, drugi proizvedejo mehanizacijo za uničenje in izkoreninjenje palestinskih življenj in domov. Potem pa jih nadzirajo, segregirajo, spravijo v kletke. Potem sledi naselitev naseljencev. Gradnja naselbin zahteva cement in druge materiale, vodovod, elektro omrežje, ceste, železnice, avtobuse, orodje. Potem pa še proizvodnjo dobrin, storitve, oskrbovalno verigo. Celo turizem in z njim Airbnb in Booking. Vem, da je (bojkot teh podjetij, op. a.) žrtev, a to je skromni prispevek proti podpiranju nezakonitosti, ki jih izvaja Izrael. In vse to se ne bi dogajalo brez bank, pokojninskih skladov in drugih. Celo univerz, ki podeljujejo sredstva in legitimnost tem dejanjem.

Vsa ta podjetja niso izraelska. Največji dobičkarji so bodisi partnerji ali tuja podjetja. Bili so opozorjeni že pred mnogimi leti: so vpeti v državo, povezani z državo, neposredno povezani, prispevajo k vplivu na človekove pravice ali ga celo povzročajo – torej so odgovorni za kršitve človekovih pravic tam. V zadnjih 20 mesecih, odkar se Izrael vse pogosteje sooča z obtožbami o genocidu, vojnih zločinih in zločinih proti človeštvu, v tem času pa je ubil najmanj 60.000 ljudi, je borza v Tel Avivu beležila rast v višini več sto milijard dolarjev. Ta sistem je bilo treba razkriti.

V poročilu omenjam 48 oziroma 60 podjetij, saj so poleg teh, ki sem jih analizirala, še imetniki licenc, franšize, matična podjetja in podružnice. Gre za mrežo. A v bazi je tisoč subjektov, o katerih sem zbrala informacije. In da, preiskavo bom nadaljevala. Strah me je bilo v času priprave tega poročila. Zelo sem bila živčna, saj sem ga želela objaviti. Zdaj je zunaj, hodi z lastnimi nogami, pravzaprav ne teče, ampak leti. Posledice lahko prenesem.

Javnost mora vedeti, da lažejo

Poudarili ste, da obstaja zakonodajni okvir, ki definira obveznosti podjetij v primerih, ko je mednarodno pravo kršeno. In da – prav to je tako zmotilo ameriškega državnega sekretarja Marka Rubia – bi se morale korporacije zaradi vpletenosti v resne kršitve mednarodnega prava spoprijeti s pravnimi posledicami. Kateri od teh 48 podjetij in organizacij v vašem poročilu bi lahko bili kazensko preganjani? Ali to velja za orožarska in druga podjetja, ki so povezana z vojaško industrijo? Ali pa tudi za, denimo, Norveški pokojninski sklad, ki vlaga v izraelska podjetja, in Airbnb in Booking, ki služita s promoviranjem turizma v naselbinah na Zahodnem bregu?

Imate prav, ameriško administracijo je zmotilo, da sem opozorila na pravne standarde. Če preberete pismo, ki ga je ameriška vlada poslala generalnemu sekretarju, ki ga je nato nekdo iz administracije objavil, so v njem zapisali, da kako si drznem reči, da obstajajo standardi. Dolžnosti da so samo za države. Samo poglejte, kako se ZDA, poleg nekaterih drugih, obnašajo do svojih obveznosti v okviru mednarodnega prava. "Te smernice Združenih narodov (Smernice Združenih narodov za podjetja in človekove pravice, op. a.) niso nič, niso zavezujoče," pravijo. Ni res. Ni res! Te smernice so minimalni standardi, ki izhajajo iz temeljnih norm, vključno s – v primeru Palestine, pravico do samoodločbe. Ti standardi obstajajo in zavezujejo podjetja. Podjetja se zavezujejo izvajati skrbni pregled v zvezi s kršitvami človekovih pravic. Svojim potrošnikom pravijo, da izvajajo skrbni pregled in da spoštujejo človekove pravice. To je lažna obljuba. Javnost mora vedeti, da lažejo.

Vsa ta podjetja so vpletena v kršenje pravice palestinskega naroda do samoodločbe. Meddržavno sodišče (ICJ) je opozorilo, da države članice ne smejo sodelovati, pomagati ali na kakršenkoli način podpirati države, ki izvaja nezakonita dejanja. Paradoksalno je misliti, da je zasebnim akterjem dovoljeno početi, česar države članice ne smejo.

Sama sem zagotovila pravno analizo za vsako od 48 podjetij, glede tega, kaj menim, da so njihove glavne kršitve in pridružene kršitve. To so lahko kršitve človekovih pravic, pa tudi zločini. Če črpaš palestinske naravne vire, prispevaš k plenjenju, ki je po mednarodnem pravu zločin. In če zagotavljaš tehnologijo in orožje državi, ki večinoma pobija otroke in ženske … Nekdo je šefu Palantirja (podjetje, ki izraelski vojski nudi napredno tehnološko podporo, op. a.) rekel: "V Gazi pobijate Palestince." Odgovoril je: "Da, vemo. Najverjetneje teroriste." Njegov odgovor kaže na zavedanje, namen in zavestno izvajanje kršitev. In ko je 70 odstotkov žrtev žensk in otrok, to zahteva njegov zagovor pred tožilcem ali sodnikom.

Moja analiza je torej objavljena. Z veseljem zagotovim dodatne informacije o vsakem od podjetij, ki sem jih preiskovala. Pravosodni sistem pa je tisti, ki jih preganja.

Je takšen odziv Palantirja sprožila vaša analiza?

Ne, šlo je za javni dogodek. A tudi v pismu, ki so mi ga poslali, so bile izrečene stvari, s katerimi so se inkriminirali. Iz spoštovanja do podjetja tega ne bom objavila, bi pa oni sami morali objaviti, kaj sem delila z njimi, na kaj sem jih opozorila in jim dala priložnost, da pojasnijo. Nekatera podjetja so se odzvala, poskusila so pojasniti, kako sama vidijo stvari. Lahko se strinjamo, da se ne strinjamo. Palantir ni bil med njimi. Objaviti bi morali, kaj sem jim poslala in kaj so odgovorili. In naj ljudje sami presodijo.

Odzvati se moramo tudi mi, potrošniki

Kdo bi moral ta podjetja postaviti pred sodišče?

Gre za različne situacije. Nekaterih podjetij javnost nikoli ne bo postavila pred odgovornost, saj jaz in vi ne kupujemo orožja od Elbita (izraelsko vojaško-tehnološko podjetje, ki je eno od največjih zasebnih proizvajalcev orožja in varnostnih sistemov v Izraelu, op. a.). Tisti, ki kupujejo od Elbita, so pripravljeni sklepati posel s tem podjetjem, zavedajoč se, del česa Elbit je. V teh primerih je sodni sistem nujen. Potrebno je izvesti preiskavo in jih kazensko preganjati.

Britanska vlada je pravkar obtožila terorizma organizacijo, ki je povzročila civilno škodo enemu od teh proizvajalcev orožja. (Gre za skupino Palestine Action, ki je junija vdrla na vojaško letališče RAF Brize Norton in poškodovala dve letali Airbus Voyager, ki naj bi bili uporabljeni za zračno polnjenje izraelskih vojaških letal, op. a.) To je svet, v katerem živimo.

Potem pa so podjetja, kot sta Airbnb, Booking.com, ki se bodo še bolj kot na sodne postopke odzvala na odziv potrošnikov. Mi se moramo odzvati. Zapreti moramo svoje račune in reči ne normalizaciji okupacije s klikom. Mi lahko predstavljamo večje finančno tveganje kot lobistične skupine, ki zastopajo zagovornike genocida in apartheida, ki so podjetju Airbnb zagrozile, ko je poskušalo narediti, kar je prav.

Razumem, da se je težko "odklopiti" od Googla, a vseeno lahko stopnjujemo pritisk. Poskrbimo, da ne investiramo v ta podjetja. Kar zadeva banke, obstajajo tudi načelne. Nekatere so se obrnile name z vprašanji, kako lahko delajo drugače.

To je res trenutek prebujenja: za delavce v teh podjetjih, za investitorje … Sistem lahko izboljšamo. Vlagajmo v sklade, ki so zavezani etiki. Ja, lahko, da boste zmanjšali svoj dobiček, vas pa ne bo preganjalo dejstvo, da prispevate k pokolu nekega ljudstva.

Svoboda nam je bila odvzeta, medtem ko nismo bili pozorni

Če se za trenutek vrneva k tistim, ki bi jih bilo treba sodno preganjati. Ali je to naloga za Mednarodno kazensko sodišče ali pa bi to lahko storile tudi države članice (oziroma državna tožilstva teh držav)?

Države članice bi lahko to storile, a veliko jih bo pod pritiskom. Poglejte mene. Ali menite, da to (sankcije, op. a.) ne bo imelo zastrašujočega učinka na druge? Upam, da ne. A kakšna bo realnost?

Zato menim, da je Mednarodno kazensko sodišče v boljši poziciji, da preganja nekatere od teh direktorjev. A to sodišče je ogroženo. In lahko razumemo, zakaj.

Imamo Grčijo, Italijo in Francijo, ki svoj zračni prostor odprejo izraelskemu premierju Benjaminu Natanjahuju, za katerega je ICC razpisalo nalog za aretacijo za vojne zločine in zločine proti človečnosti. Ljudi v vladah je treba spomniti, da niso kralji in kraljice. So javni uslužbenci. Zavezujejo jih ustavne omejitve. Njihova oblast ni absolutna. Državljani jih moramo spomniti, da ne živimo v času imperijev. Poskrbeti moramo, da bodo ustave spoštovane, posledično pa tudi mednarodno pravo. To velja za vse, za študente, akademike, novinarje, za vse.

O politiki smo se naučili razmišljati kot o umazani besedi. A to ni. To je prostor, kjer kot družba gradimo naše sobivanje. Pripada nam in moramo jo zaščititi. Postali smo otopeli zaradi telefonov, oblačil, ličil, vsega, kar lahko kupimo. Nič od tega ne potrebujemo. Potrebujemo svojo svobodo. Ta nam je bila odvzeta, medtem ko nismo bili pozorni. Politika mora spet postati prostor, kjer zahtevamo in ščitimo svoje pravice.

Palestina je bila zame rdeča tabletka iz Matrice

Ko govorite o pomembni vlogi držav pri preprečevanju zločinov – vendar ali niso te na neki način talke velikih korporacij, interesov in profitov? Vlade pogosto pokleknejo pred partikularnimi ekonomskimi interesi. Da se to dogaja, konec koncev kaže tudi vaše poročilo. Ekonomija genocida poganja te zločine in očitno preprečuje, da bi države ukrepale. Zakaj menite, da bi se to lahko spremenilo?

Ponavljam, to je trenutek prebujenja. Sistem ni nov. Tisto, kar je novo, je to, da ga vidimo, da o tem lahko govorimo, da se zganemo in delamo bolje. Ko sem se te dni pogovarjala s Slovenci in Slovenkami, sem ugotovila, da imamo veliko skupnega, poleg bolečih meja in zgodovine. Dele obeh držav so osvobodili partizani. Ljudje so se žrtvovali za druge. Danes bi morali ravnati enako. A danes je težava v tem, da smo postali otopeli.

Večkrat povem, da je bila zame Palestina rdeča tabletka iz Matrice. Zbudiš se in rečeš: "O moj bog, kako grozno je vse!" Res je grozno, a hkrati spoznaš, kdo so drugi, ki bodo s tabo stali, ko potrebuješ podporo. To je test za človeštvo.

Kot otrok sem gledala film Neskončna zgodba. Zgodba je zelo preprosta: gre za temo proti svetlobi. Tema sčasoma prevlada. A še vedno obstaja iskra svetlobe, ki ljudem da moč, da začnejo znova in gradijo naprej.

Slovenija in Italija si delita še eno realnost. Trideset let pozneje imamo brezdomce, ljudje veliko težje zvozijo skozi mesec, ljudje so revnejši, imajo slabši dostop do zdravstvenega varstva in izobraževalnega sistema – a mislijo, da so težava migranti in begunci. Ali sploh razumemo, kaj se dogaja? Pravi problem so utajevalci davkov, tisti, ki nadzorujejo velik kapital in mastno bogatijo, medtem ko se mi kregamo med sabo.

Moramo se združiti in ponovno vzpostaviti sistem, kjer država nadzoruje finančna sredstva in kapital. Ja, lahko, da bomo morali kaj žrtvovati. A tudi partizani so sprejeli izjemne žrtve, da so nas osvobodili. In zdaj moramo biti mi partizani tega časa. V oblekah! In si priboriti svobodo nazaj.

Je to Evropa, za katero so se naši očetje in matere borili? To je še ena sramota. Ne želim biti del takšne Evrope.

Države članice ste pozvali k prekinitvi vseh finančnih in ekonomskih povezav z Izraelom. Prihodnji teden bo Svet EU odločal o sankcijah zoper Izrael. Ena od možnosti je tudi popolna zamrznitev pridružitvenega sporazuma, kar pa najverjetneje ne bo izglasovano. Leta 2024 je bila vrednost trgovinske menjave med EU in Izraelom več kot 40 milijard evrov. Kaj je vaše sporočilo predstavnikom držav, ki bodo 15. julija glasovali o tem?

Naj najprej povem, da je ta pridružitveni sporazum sramota. Že od samega začetka. Izrael je že od leta 1967 izvajal vojne zločine, z gradnjo naselbin, nasilnim izseljevanjem Palestincev ter s sistemskimi in množičnimi arbitrarnimi aretacijami in zapiranjem ljudi na okupiranih ozemljih. Vse to je dokumentirano, vključno z mučenjem in zapiranjem mladoletnikov.

Pred 25 leti, ko je sporazum začel veljati, je že bil zlovešče znamenje za Evropo. Poglejte, kaj je danes postala Evropa. Postala je izgovor, alibi za delovanje v nasprotju z obveznostmi mednarodnega prava. Je to Evropa, za katero so se naši očetje in matere borili? To je še ena sramota. Ne želim biti del takšne Evrope. Hočem Evropo, utemeljeno na vrednotah, ne na njihovem nasprotju.

Obstaja rešitev. Če Evropska unija ne bo dosegla konsenza pri edini možni zadevi, ki mora biti storjena – zamrznitvi oziroma prekinitvi sporazuma, bo morala vsaka država članica, ki še premore nekaj spodobnosti in spoštovanja pravnega reda, prekiniti stike z Izraelom. Enostransko. Obstajajo podobno misleče države, ki to lahko naredijo: Belgija, Luksemburg, Portugalska, Španija, Irska, Slovenija.

V državi, kot je moja, kjer vlada deluje v nasprotju z zakonom, ustavo in z mednarodnim pravom, posamezniki tožijo vlado. Tako sem ponosna nanje. V Italiji so pravniki in ustavni pravniki pripravili poseben akt, s katerim vlado pozivajo, naj prekine memorandum o sodelovanju z Izraelom, ki vključuje dogovore o varnostnem sodelovanju. Naj prekine skupne vojaške vaje z izraelsko vojsko, naj Izraelu preneha dobavljati orožje, bodisi posredno ali neposredno, in kupovati tehnologijo za nadzorovanje. V Italiji je skoraj nemogoče kupiti nadzorne kamere, ki jih ne izdelujejo izraelska podjetja. Ne, ne potrebujemo jih. Ne potrebujemo jih, saj so bile testirane na Palestincih.

Ljudje se prebujajo. Mislim, da sem s tem poročilom bolj kot s katerimkoli drugim prispevala k temu. Zdaj naj ga vzame civilna družba in z njim opozarja in ozavešča javnost. Če bodo ljudje povezali svoje naraščajoče trpljenje s trpljenjem Palestincev, četudi sta neprimerljiva, bodo razumeli, da je res, kar je govoril Nelson Mandela. Da bo osvoboditev Palestine pomenila osvoboditev vseh nas. Ne bomo svobodni, dokler Palestina ne bo svobodna. Tako da bi danes rekla: "Free, free Europe!" (V prevodu Svobodna, svobodna Evropa; sklicuje se na vzklik na protestih v podporo Palestini: "Free, free Palestine!" oziroma "Svobodna, svobodna Palestina", op. a.).

Netenje vojn se bo obrnilo proti nam

Posvarili ste tudi pred militarizacijo. Konec junija so se članice Nata zavezale k povečanju obrambnih izdatkov za pet odstotkov BDP do leta 2035. Gre za povečanje brez primere. Opozorili ste na neposredno povezavo z genocidom v Gazi. Kako je to povezano?

Gre za matematiko. Izraelska borza (skupna vrednost delnic, op. a.) je v zadnjih 22 mesecih zabeležila 220 milijard dolarjev rasti. 70 milijard, ogromen delež, samo v zadnjem mesecu. Kako to? To je bil namreč čas vojne proti Iranu, ki je postala izgovor – gre za izgovor! – da se oborožujemo. Če pogledamo zadnji dve leti, katere države so napadle druge države? Resno! To so bile ZDA in Izrael, s podporo evropskih držav. Ja, bili sta tudi Indija proti Pakistanu in Rusija proti Ukrajini.

Ustaviti se moramo. Ustaviti! Razumem ameriško agendo. Smo samo orodje v rokah ameriških dolgoročnih interesov. Tako Rusi, Ukrajinci kot ljudje na Bližnjem vzhodu so naši sosedi in naši bratje in sestre, ne glede na etnično poreklo, religijo in kakšne druge kriterije.

ZDA so daleč. Tukaj se bo netenje vojn obrnilo proti nam. A še pomembneje: v Evropi narašča revščina. Kaj je smisel preusmerjanja sredstev stran od zdravstvenega sistema, sistema izobraževanja, umetnosti in ustvarjalnosti, okolja, da okrepimo vojaške aktivnosti? Ali se še spomnimo časa, ko je neka država v Evropi promovirala vlaganje v vojaško industrijo kot priložnost za ustvarjanje novih delovnih mest? To je bila Nemčija v prejšnjem stoletju. Videli smo: ko je orožje proizvedeno, ga je treba uporabiti. Miru ne gradiš z vojnami in orožjem, mir gradiš z mirom. Prenehati moramo govoriti o obvladovanju konfliktov.

Ko sem bila včeraj na obisku pri predsednici (države, op. a.), mi je nekdo iz njenega urada rekel, da promovirajo Slovenijo kot edino državo, ki ima v imenu ljubezen (angl. love, op. a.). In prav to je bistvo. Za ljubezen gre. Ali se imamo lahko radi? Je to tako nora ideja? Je dobiček pomembnejši od ljubezni? Ali ni ljubezen ta, ki nas združuje? Ali lahko preraste našo obsedenost s telefoni in oblačili? Res si želim, da bi bil to trenutek soočenja in prebujenja.

Problematična vloga zahodnih medijev. Beležijo, namesto da bi analizirali

Rada bi se dotaknila tudi vloge medijev. Zasledila sem vašo izjavo, da so bili mediji prva industrija, ki se je vključila v genocidno kampanjo …

Ne, rekla sem, da bi si kot prvi zaslužili, da bi jih preiskovala. A zaslužijo si posebno poročilo. In želim ga napisati. Ne vem, kdaj bo to, a ga bom.

Ali lahko poveste kaj o tem, kakšno vlogo so mediji odigrali? Kaj ste vi opažali?

Še enkrat, to je nekaj, kar želim raziskati. Verjamem pa, da je načelo novinarstva, da pogledaš dejstva in jih analiziraš. Posebej v situacijah, ki so kompleksne, pa ne v smislu, da jih je težko razumeti, ampak v smislu, da vsebujejo različne dejavnike oziroma vidike. V takšni situaciji je treba ponuditi kontekst. Ne le da so zahodni korporativni mediji že pred desetletji prenehali to početi, ampak so celo dekontekstualizirali dogajanje. Mediji beležijo, namesto da bi analizirali.

Poleg tega pa so – in tukaj se kažejo njihove nepoštene namere – poudarjali izraelski narativ. Palestince prikazujejo kot nevarne, ekstremistične, radikalne, kot teroriste. Vedno gre za izraelsko pravico do samoobrambe. Kaj pa palestinska pravica do samoodločbe? Palestinci se torej ne borijo samo proti Izraelu, ampak tudi proti njihovim podpornikom: proizraelskim lobijem, krščanskim sionistom in drugim, profiterjem, zasebnim podjetjem, ideološkim zaveznikom v ZDA in Evropi, proti rasistom. Vse to se odraža v načinu, kako mediji obravnavajo Palestince. Do točke, da številni mediji, posebej televizije, napadajo Palestince. Ali ste kdaj videli, da bi zahodni novinar vprašal izraelskega predstavnika, ali obsoja (dejanja izraelskih sil, op. a.). Ali obsojate? Zakaj Palestinca, ki je izgubil 145 družinskih članov, vprašati, ali obsoja zločine, ki so bili oktobra 2023 storjeni zoper izraelske civiliste? Zakaj o tem vprašati Palestinca, ki študira v Londonu? To nima nikakršnega smisla. Nanje že mesece prelagamo krivdo. Palestince torej pobijajo, jih krivijo in diskreditirajo, pri vsem tem pa sodelujejo zahodni mediji. Večina medijev, ne vsi.

Verjetno je tudi tukaj ključno vprašanje, ali so v ozadju korporativni interesi.

To je tisto, kar je treba preiskati.

Ali lahko kot narod stojite skupaj, zdržite pritisk in se uprete?

Če se vrneva še k slovenski politiki, ki ste jo nekoliko že omenili. Včeraj ste se srečali s premierjem Golobom in se mu zahvalili za držo in iskrena stališča Slovenije v zvezi s Palestino. A kljub temu Slovenija ohranja diplomatske in poslovne stike z Izraelom. Vemo, denimo, da je pred meseci v Slovenijo vstopil sporni izraelski letalski prevoznik Israir. Marsikdo čuti, da slovenska politika veliko govori o Gazi, konkretnih dejanj pa ni. Ali ste se o tem pogovarjali s slovenskimi političnimi predstavniki in kaj ste jim svetovali?

Vaš premier se zdi pragmatičen in načelen obenem. Vtis, ki sem ga dobila, je, da je nekdo, ki svoje besede rad podkrepi z dejanji. In da poskuša najti načine, kako to storiti. To je moj vtis. Nekaj podobnega sem zaznala na Irskem. Vendar pa lahko rečem, da pri slovenski vladi opažam veliko bolj načelno držo glede nekaterih zadev. Dejstvo, da se predstavniki irske vlade – razen na nižjih ravneh – nikoli niso želeli srečati z mano, je znak. Tukaj so me premier, predsednica države ter državna sekretarja zunanjega in pravosodnega ministrstva ne le sprejeli, ampak pokazali izjemno spoštovanje. Že to je dobro izhodišče, saj so s tem izkazali podporo mojemu delu. Upam, da to velja tudi zdaj, ko sem na ameriški črni listi.

Stališče irske vlade je: vemo, da ljudje niso zadovoljni, a smo zaskrbljeni zaradi gospodarskih vprašanj. Ali imate te skrbi zaradi sebe ali zaradi državljanov? Zakaj ne vprašate svojih državljanov, ali so pripravljeni kaj žrtvovati, zato da Palestincem ne bi bilo treba umirati, s čimer so tudi državljani Irske do določene mere soodgovorni?

To sem povedala tudi slovenski vladi: ja, lahko boste kaznovani – samo poglejte mene, poglejte Južno Afriko (ki je vložila tožbo zoper Izrael na Meddržavno sodišče, op. a.). Lahko vas bodo kaznovali in napadali. A najprej vprašajte svoje državljane, na katero stran se želijo postaviti. Ali lahko kot narod stojite skupaj, zdržite pritisk in se uprete?

In, kot drugo, zakaj ne gradite mostov in zavezništev z drugimi državami, ki bi prav tako rade naredile pravo stvar? Zato spodbujam slovensko vlado, naj gre v Bogoto prihodnji teden, kjer sta predsednik Kolumbije in Južne Afrike sklicala sestanek haaške skupine. Vse več evropskih držav izraža pripravljenost sodelovati na tem sestanku. Potrebujemo novo obliko multilateralizma. Čudovito je, da pobuda prihaja z globalnega juga.

Vprašali ste me, kje najdem optimizem. To ni optimizem, ampak zavedanje, da obstaja upanje. V vsakem ključnem zgodovinskem trenutku je bilo ogromno bolečine, ogromno žrtev. Sistem in kodifikacija človekovih pravic sta po genocidu nad judovskim ljudstvom spremenila svet na bolje. Po apartheidu v Južni Afriki smo začeli bolje razumeti strukturne neenakosti, ki spremljajo naseljenski kolonializem. Skupaj ves čas rastemo. To je lahko prelomni trenutek našega časa. Lahko postanemo veliko boljši – ali pa ne. Stati moramo skupaj in imeti pogum, da to naredimo.